Včeraj zvečer je zazvonilo.
‘Hočeš najprej vprašanje ali slabo novico?’
Priznam, v trenutku mi je postalo slabo. No, ko sem slišala novico, je bilo samo še huje.
Samomor.
In pustila dva majhna otroka. Pred približno letom dni ji je umrla mama. Razšla se je s partnerjem. In očitno zdaj dokončno obupala. Priznam, ne razumem. Tu ni samo žalosti, je tudi grozljiva jeza. Jeza zaradi dveh otročkov, ki sta ostala brez mame. Jeza zaradi očeta, ki bo moral pokopati hčerko. In ostati trden zaradi vnukov. Tu je tudi en kanček nerazumevanja in veliko vprašanje: ZAKAJ? In pa seveda, nekaj tudi sreče, da jaz ne poznam teh črnih misli tako globoko, da bi me potegnile v to brezno.
Nekoč sem nekje slišala, da samomor ne ustavi bolečine, temveč jo samo poveča in razdeli med bližnje umrlega. In s tem se še kako strinjam! Samomor je zame zelo sebično dejanje. Ker s tem svoje bližnje obsodiš na ogromno stvari – ne samo na žalost, ker te več ni. Obsodiš jih na obsojanje in samoobtoževanje, na nenehno premišljanje, kaj pa če. Obsodiš jih na manjvreden občutek, ker ti niso znali pomagati. In obsodiš jih na večno krivdo. Ker so bili tu, ampak vseeno ne dovolj tu zate.
V prvi vrsti pa je samomor krivičen do tebe. Četudi boli, da ne moreš dihat, četudi ne veš več, kam greš in kako živet, četudi ne vidiš več izhoda. JE IZHOD! Ustavi se, globoko vdihni in verjemi, nekje je nekdo, ki ti bo znal pomagat! Ki ti bo pokazal, da je življenje lahko spet lepo, ki ti bo dokazal, da so med črnimi mislimi tudi sončne in svetle. Bo to tvoj partner? Tvoji starši? Prijateljica? Zdravniki in psihologi? Ne vem, vem pa, da je zmeraj nekje nekdo, ki mu je mar.
Vem, da je včasih težko priznat, da potrebuješ pomoč. In verjamem, da pride trenutek, ko se ti zazdi, da si tako zelo zelo sama. Razumem, da v tej poplavi črnine v glavi ne vidiš več sončnih ljudi okoli sebe. In kar najbolj razumem je to, da domačim ne moreš, ne znaš in ne upaš povedat, kako hudo ti je. In da ne (z)moreš več naprej. Ampak veš kaj? Ne rabiš jim. Poišči si pomoč drugje. Na spletu, v ambulantah, med popolnimi neznanci je neverjetno ogromno ljudi pripravljenih, da ti pomagajo.
Včasih je dovolj pogovor. Včasih je dovolj le to, da te nekdo posluša. Včasih pa potrebuješ tudi kaj več. Ni ne sramotno, ne šibko, ne slabo, če poiščeš strokovno pomoč. Depresija JE BOLEZEN. In pri tej bolezni ti lahko pomagajo. Ja, s pogovorom, ja, s terapijo, in, ja, tudi z zdravili. In s tem ni čisto nič narobe!
Vem, da je težko imeti iskren pogovor sama s sabo, ampak, daj, ko ti je hudo, ko ne vidiš več izhoda, se najprej pogovori sama s seboj in si povej, da se imaš še zmeraj dovolj rada, da boš dovolila drugim, da ti pomagajo. Dovolj je že, če to poveš svojemu osebnemu zdravniku! Če je res hudo, se ne boj poklicati 112. Obstajajo pa tudi druge številke, kjer ti bodo pomagali, te obrnili v pravo smer in kamor se lahko obrneš, ko je hudo. 116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan)
- 116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro)
- 01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)
- 031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan)
Pomoč za mlade je na voljo tudi na spletni strani To sem jaz, pomoč pa lahko poiščeš tudi na spletni strani http://zivziv.si/.
Ne boj se poiskati si pomoč! Ne boj se spregovoriti o svojih težavah! In ne boj se povedati resnice!
Objava je nastala iz vidika nekoga, ki je izgubil bližnjega zaradi samomora. Je čisto osebna objava. Ne obsojam samomorilcev, ker ne vem, kako jim je. Ta objava NI namenjena kritiziranju ljudi s težavami, depresijo in mislimi o samomoru, temveč je objava z željo, da si ti ljudje poiščejo kakršnokoli pomoč.
