Najbolj sem ji hvaležna, da se je borila zame. Ker brez nje in njene trme in odločenosti, da bo imela otroka, tudi mene ne bi bilo. Puncam z njenim zdravstvenim stanjem še danes ne dovolijo imeti otroka, ona pa je takrat našla zdravnika, ki ji je, na njeno odgovornost sicer, dovolil rodit. Pred mano je namreč imela že tri “prisilne” splave. Pri meni pa se je odločila in si ni dovolila reči ne. Še danes mi ati razlaga, kako so mu zdravniki povedali, da je okoli 50% verjetnost, da bo mami preživela. Jaz? O meni pa sploh razpravljat niso želeli. No, tukaj sem, skoraj 30 let kasneje, zdrava, živahna, normalna.
Naša mami se je že par let nazaj odločila, da ne želi pogreba. Podpisala je in darovala svoje telo v študijske namene. Jasno ji je bilo, da njeni organi ravno ne bodo material za darovanje, tako pa se bo morda nekdo, nekje, nekaj naučil iz nje. Ker njej je zdaj vseeno, kaj z njenim telesom delajo.
Pa se je motila. Najlepša novica najhujšega dneva v mojem življenju je prišla proti večeru. Ko mi zazvoni telefon in mi ati razloži, da bo naša mami še nekaj časa gledala v svet. Da so ga klicali in prosili, če lahko vzamejo mamine roženice za fanta, ki ne vidi. Priznam, da sem se skozi solze nasmehnila in bilo mi je malo lažje. Nekje je fant, ki bo videl vse lepote tega svet. Zaradi moje mame. In mi je malo lažje.
Čeprav boli, se bom pobrala. Počasi, korak za korakom, dan za dnem, ob pomoči ljudi, ki me imajo radi. Nisem edina, ki žaluje, nisem edina, ki ji je hudo. Sem pa edina hčerka moje mame, živ spomin nanjo in nekdo, ki ji je neizmerno podoben.
In toliko, kolikor sem jaz ponosna nanjo, upam, da je tudi ona (bila) ponosna name!
Drago moje dete / to boš vedno
Ta zapis je nekaj najlepšega in tudi najbolj žalosten zapis v mojem in tvojem življenju, oba sva izgubila ljubljeno osebo.
Kot tvoj ati in mož ki je z tvojo mamo preživel čudovitih 35 let naj povem, da sem v tem času videl in doživel vse: zaljubljenost, ljubezen, veselje, razposajenost, skrb in seveda tudi bolečino in veliko strahu. Vendar je bila rdeča nit življenja tvoje mame borba, borila se je z vsemi: srcem, pljuči, zdravniki, starši, s teboj in tudi z menoj ker sem te razvajal in branil, predvsem pa se je borila za tebe. Ta borba se je začela ko še ni vedela , da si deklica ( pred porodom ni hotela poznati spola) in ni vedela da boš Ajda ( ime sem izbral jaz ) , borila bi se še danes, če se srce ne bi odločilo kot se je.
Predvsem pa te je imela neizmerno rada in je bila zelo ponosna na tebe.
Prepričan sem da ,kjerkoli je že, je še vedno ponosna na tebe in te pazi, rada pa te je in te bo imela vedno.
Ohrani jo v lepem spominu.
Rad te imam.
Ati
Tako čustvene objave že dolgo nisem prebrala, prebrala sem jo s solzami v očeh, saj se me je zares dotaknila. Zdaj vidim, po kom si tako močna.
Čudovita novica glede fanta s problemi oči. Tako bo tvoja mami res še nekaj časa gledala v svet.
Zdaj po trikrat prebrani objavi sem prepričana, da si ena res super punca. Tako pozitivna, dobra in prijazna. Ohrani to in deli dalje, predvsem pa ostani močna še naprej.
Vse lepo <3
Najbolj žalostna, a hkrati najbolj čudovita objava kar sem jo kdaj prebrala! Tvoja mami je bila zagotovo čudovita in močna ženska, prav taka pa si tudi ti! Ostani močna, predvsem za sebe ter tudi za očeta 🙂 Res čudovita novica glede fanta, zdaj ti bo mogoče vsaj malo lažje 🙂
Ajda, zelo mi je žal, da se je to moralo zgoditi. Hkrati pa se mi zdi želja tvoje mame res lepa in plemenita stvar, ki jo lahko narediš preden odideš s tega sveta. Celo pa, ko nekomu prineseš vid ali življenje in tako delček tebe živi naprej. Seveda pa so tisti, ki odidejo za vedno z nami z naših srcih in mislih in živijo dokler živijo spomini na njih. Sploh si ne predstavljam kako težko ti more biti mene pa ponavadi ob takih trenutkih tolaži misel, da mi lepih spominov na trenutke, ki sem jih delila s tisto osebo ne more noben vzeti. Kadarkoli se jih lahko spomniš in v naših spominih naši pokojni še vedno živijo in vedno bodo, preko nas. ♥ Res lep in ganljiv zapis.
[…] Lansko leto se je zame začelo grozno. Velika osebna izguba mi je spodnesla tla pod nogami in, če sem iskrena, se januarja skorajda ne spomnim. Zdaj, po enem letu, lahko rečem, da mi je lažje, še zmeraj pa včasih zaboli. […]