5 things I’ve learned in the past month

En mesec je že, odkar te ni. Še zmeraj se nisem navadila. Vem, da nikoli več ne bo kot je bilo. Veš, v tem mesecu sem ogromno delala na sebi. Razmišljala, brala, jokala in se pogovarjala. Sčasoma sem prišla do kar nekaj pomembnih spoznanj. Tukaj sem jih zbrala skupaj, v eno objavo, za vse, ki nam je, in za vse tiste, ki jim še bo hudo.

1.) BOLI. In to je okej.

S smrtjo bližnje osebe se začne bolečina. Na začetku je bolelo tako hudo, da včasih nisem mogla dihat. Sovražila sem to bolečino, nisem je želela sprejeti in tako samo poslabševala vse skupaj. Potem pa sem spoznala, da je prav tako. Da mora boleti. Da lahko prebolim in grem dalje. Ta moja bolečina je vsa ljubezen, ki je več ne morem dati. In sprejela sem jo, živim z njo in zdaj lažje diham. In vem, da bo vsak dan lažje.

2.) VSAK ŽALUJE PO SVOJE. Če bi to zato lažje, naredi!

Vsak človek žaluje po svoje. In nobeno žalovanje ni napačno. Ne obsojat nekoga, ker žaluje drugače kot ti. Če je njemu zato lažje, mu pusti. Naj živi s svojo bolečino na svoj način. Lahko mu samo pomagaš, da mu stojiš ob strani. Ni potrebe po razlaganju, kaj naj naredi ali kako naj živi naprej. Zato tudi vsak izreče sožalje po svoje. Mene je bilo grozno strah teh sožalij. Ker mi ne paše, jih ne rabim, to ni zame. Hvaležna sem partnerju, da mi je pomagal razumet, da vsi, ki pridejo, mislijo samo dobro. In rečejo tisto, kar bi njim v tistem trenutku pomagalo.

3.)ENKRAT BO BOLJE. Ni pomembno, kdaj.

Vsak tudi potrebuje svoj čas. Eni grejo z življenjem takoj naprej, spet drugi potrebujejo nekaj časa, da lahko nadaljujejo s svojim življenjem. Hvaležna sem vsem okoli sebe, da so mi dali čas, ki sem ga potrebovala, da sem šla dalje. Da sem se zmenila sama s sabo, da bo bolje. Da sem začela verjeti v to. Ker na začetku te tisti šok spodnese. Ne veš, kam, kako, zakaj in ne znaš si predstavljati, da pa moraš zdaj nadaljevati z življenjem. Ampak potem začneš vsak dan znova. In preživiš vsak dan znova. In ugotoviš, da gre tudi tvoje življenje naprej.

4.) VESELJE JE DOVOLJENO. Nihče te ne bo obsojal, če se zasmeješ.

Na začetku sem se za vsak nasmeh, vsak drobec veselja, počutila krivo. Ker, kako se lahko zdaj smejem in veselim?!? Priznam, tega sem se najtežje naučila. Seveda sem se smejala in kdaj tudi veselila, ampak, in tole s težkim srcem priznam, sem se dolgo čutila krivo zaradi tega. Ampak jaz nisem bila narejena za slabo voljo, jaz se rada veselim, in počasi sem spoznala, da s tem ni nič narobe. Seveda nisem neprestano vesela, še zmeraj pridejo trenutki, ko me dotolče in se zjočem. Ampak svoje življenje želim živet z nasmeškom na obrazu.

5.) POGOVOR POMAGA. Ampak včasih paše tudi tišina.

Na začetku se mi je bilo zelo težko pogovarjat. Oddaljila sem se od ljudi okoli sebe, nisem želela prave družbe. Bala sem se pogovorov o mami, nisem pa si znala predstavljat pogovora, ki ni bil o njej. Potem pa sem ugotovila, da pravzaprav paše se družit z ljudmi, ki govorijo o drugih stvareh. In se pogovarjat o mami z ljudmi, ki so jo poznali. In se z ljudmi, ki so jo poznali, pogovarjat o drugih stvarih. In včasih pozabit na vse skupaj in se samo pogovarjat. O službi, otrocih, skupnih(ali pa ne) interesih, poslušat o težavah drugih in nasplošno, živet. In vesela sem, da imam ob sebi(tudi v blogerskih vodah) ljudi, ki so se mi ponudili za poslušalce, če bom to želela. In da imam ob sebi ljudi, ki so razumeli, kaj želim kdaj povedat, se pogovarjali z mano, me mirili, tolažili in se spominjali z mano. In da so ob meni takšni, ki so razumeli, da včasih ne zmorem besed in rabim samo tišino!

En velik HVALA vsakemu! Vsakemu izmed vas, ki se je v tem zadnjem mesecu ustavil, da mi je napisal lepo misel, da se je spomnil name, mi izrekel sožalje, poslal objem ali pa mi enostavno dal vedeti, da misli name!

In, zato, mami, vidiš, bom okej. Čeprav te več ni, nisem sama. In nisem osamljena. Ja, pogrešam te, ampak bom zmogla. In bom preživela. S spominom nate!


Xoxo, A.

One Reply to “5 things I’ve learned in the past month”

  1. Drago moje dete
    Zelo lepe, pogumne in tudi pravilne odločitve in ugotovitve. Mislim, da tvoja mama ne bi in tudi ni pričakovala nič drugega. Da bo ostala v tvojem in moje srcu in spominu pa je tako in tako jasno, takšna kakšna je bila je enostavno ni mogoče pozabiti in nehati imeti rad.
    Uživaj v sedanjosti in bodočnosti, preteklost pa prepusti spominom.
    Rad te imam.
    Ati

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja