Mislim, da že vse vemo, da so nedelje dnevi za izlete. Takšna je bila tudi ta nedeljo. Z veseljem ti predstavljam novo idejo za nedeljski izlet v tej naši krasni Sloveniji – Donačko goro. In pa, seveda, ne smemo pozabit tudi na hrano, najin izbor je bila Zelena dolina.
Donačka gora
Donačka gora geografsko spada pod Karavanke in leži v vzhodnem delu Slovenije. Visoka je 884 m in ima v bistvu tri vrhove. Na njo vodita dve poti, obe pa se praktično začneta pri Rudijevem domu, planinski koči, kjer se lahko po pohodu okrepčaš – ponujajo tako pijačo kot pristno planinsko hrano.
Naravni rezervat
Mene je najbolj presenetila tabla, kjer sem izvedela, da je gozd tam pragozd, ki je zavarovan od leta 1965 in obsega skoraj 28 ha ozemlja. Na Donački gori namreč raste posebna vrsta netreska (ali uhleka za vse moje Štajerke 😉 ), ki je ogrožena vrsta in raste le na Donački gori.
Pot
Da prideš do vrha Donačke gore obstaja več načinov. Midva sva šla ‘od zadaj’ in sva bila nagrajena tudi s plezanjem po zajli. No, še večja nagrada pa je bil prekrasen razgled in hoja po samem vrhu Donačke. Do vrha je od Rudijevega dobra slaba ura počasne hoje, tako po eni kot po drugi strani. Je pa ta stran, po kateri sva šla midva zahtevnejša in je ne priporočam slabše pripravljenim. V vsakem primeru pa poskrbi za pravilno obutev in pijačo.
Pot, po kateri gre večina, je lepo urejena in zagotovo primerna za vse, ki imajo nekaj volje in kondicije. Primerna je tudi za otroke. Navzdol bi jaz zagotovo priporočala to, bolj znano pot. Od Rudijivega doma zaviješ desno po poti navzgor. Meni je všeč dejstvo, da so povsod table in je lepo označeno.
Vrh
Donačka gora in njen vrh ponujata noro lep razgled. Na vrhu je zastava, križ, planinska knjižica in Klopca ljubezni. In razgled, seveda. Zagotovo je ta vreden vzpona. V lepem vremenu se vidi reeees daleč. Vrh je res krasen in je glavni razlog, da mi je Donačka gora bila res všeč!
Zelena Dolina
Seveda pa po takšni telovadbi paše tudi kaj pojest. Donačka gora ima v bližini kar nekaj destinacij, ki ponujajo hrano, midva sva se tokrat odločila za Zeleno Dolino v Stopercah.
Ambient mi je bil zelo všeč, narava, ribnik, papige,… Imela sva srečo in sva praktično takoj dobila mizo, saj so ravno eni odhajali. Drugače je bila kar gneča, mize niso bile dolgo prazne. Kljub temu sva imela pozornost natakarja hitro, tudi pijačo in glavnino hrane sva dobila hitro, zataknilo se jim je le pri sladici, na katero pa sva čakala, vsaj 15 minut.
Kaj sva jedla?
Jaz sem naročila Meni 1 – juha, ocvrte perutničke, svinjski trakci na žaru, kuhana zelenjava in pražen krompir, Jan pa je zase izbral lignje. (Fun fact: če greva kam, kjer so lignji, je tako… 90% možnost, da jih bo Jan izbral. Jaz namreč lignjev ne jem in jih zaradi tega tudi nikdar ne delava doma. Pa si da duška v gostilnah!)
Hrana je bila resnično okusna, porcije pa zadovoljive. Juho sem recimo imela samo jaz, najedla pa sva se je oba, pa še ostala je. Tudi glavna jed je bila pri obeh dovolj velika, da sva se oba resnično najedla. Meso je bilo resnično okusno, Janovemu pomfriju pa se je videlo, da je domač. Pohvalim lahko dejstvo, da so smetanovo omako dali zraven v posodici in je niso prelili čez meso, tako da si si jo lahko doziral po okusu.
Sladica pa… je bila skoraj kaplja čez rob polnega želodca. Žal je ‘črnega gozdička’ zmanjkalo in so ga zamenjali s panna cotto. Ki je bila odlična!
Za mano je še ena krasna nedelja. Donačka gora me je utrudila, Zelena dolina mi je vrnila energijo. Je to nedeljski izlet po tvojem okusu? 😉
Xoxo, A.
