Danes ena kratka zgodba, katere glavna tema je potrpežljivost. Zadnjič sem sedela v polnem lokalu. Saj vsi vemo, kako je, lepo vreme je in vsi priplazimo na plano, kam drugam kot na kavico. Dve natakarici, totalen kaos, gneča, večina miz na terasi polnih, ubogi revi sta se trudili po najboljših močeh. Ampak v takem je nemogoče postreči vse TAKOJ.
Meni ni težko počakat, če vidim, da je gneča. In da osebje res dela. Se pa zmeraj najde nekdo, ki si misli, da je treba vse takoj. In tako je bilo tudi zdaj. Miza, za njo štirje starejši, in gospod se pritožuje gor, pritožuje dol, da čakajo, kdaj bo pijača, se vstane, gre po natakarico, da naj jih postreže, ona pove, da bo takoj, ko bo lahko. Se vsede nazaj, vmes pride druga, še njej pove, da so že naročili, ampak da ne rabi nosit, ker grejo drugam. Minuto za tistim pa kočno pride pijača na mizo. In namesto hvala, se začnejo razburjat. Bolj jim deklica razlaga, da gre po vrsti, tako kot dobi naročila, tako ima zapisano, in da VEČ KOT DELAT NE MORE, bolj oni lajajo nazaj v njo. Na koncu so jo spravili v jok!
Ma, kako malo človeka moreš bit, da spraviš mlado punco v jok, samo zaradi tega, ker ti nisi bil takoj postrežen? Jaz resnično upam, pa še bolj dvomim, da se je ta gospod resnično zamislil sam nad samo in da bo drugič bolj potrpežljiv. Ampak v sebi vem, da takšnih nič ne gane.
POTRPEŽLJIVOST
A smo lahko ljudje in včasih malo potrpimo? Četudi si ‘ona oma’ na blagajni res vzame čas, pa naj si ga. Mogoče pa je to njena edina človeška interakcija v tistem dnevu. Pa četudi pride pijača v gostilni na mizo 5 minut kasneje, kot bi si želeli, če pa je gostilna polna in natakarica totalno zasede. Dajmo bit strpni, naj bo potrpežljivost del nas in pomislimo malo na okoliščine zaradi katerih čakamo.
Pa da ne bo zdaj to izpadlo, kot da moramo vedno čakat. Jaz razumem, da se nekdo pri prazni gostilni razburja, ker more čakat natakarico, ki je na telefonu. Ali pa da čakaš na blagajni osebo, ki začne denarnico z torbice jemat po tistem, ko ji je blagajničarka že povedala, koliko je za plačat. Ali pa ko se dve blagajničarki med sabo pogovarjata, kako je bilo včeraj, ti pa stojiš na blagajni in čakaš. Ampak v večini primerov čakamo, ko res ne gre drugače.
V vsakem primeru pa res ni potrebe, da nekoga spravimo v jok. Saj vem, da imaš tudi ti včasih slab dan. Daj se ustavi in zadihaj. Ne pokvari dneva ljudem okoli sebe zaradi svoje slabe volje. Sploh ljudjem, ki za tvojo slabo voljo niso krivi!
Kaj pa ti misliš o vsem skupaj? Je potrpežljivost tvoja lastnost ali ti je čakanje največja muka?
Xoxo, A.
