Soljudje

a-smo-ljudje

Zdi se mi, da je zadnje čase vedno več ljudi, ki gleda samo nase. Ne samo, da gleda samo nase, prav malo jim je mar, če s svojimi dejanji nekomu naredijo slabo. Ki mislijo, da so najboljši in edini vredni vseh uslug in upogibanj. Kaj me je pripeljalo do takšnega razmišljanja?

Festival Lent. Če ga ne poznaš, naj ti na kratko razložim, kako ‘deluje’: Za celoten festival so na voljo ‘lente’, ki za večino odrov, koncertov in predstav, delujejo kot vstopnice. Niso oštevilčene, ni določenih sedežev, pač kupiš lento in se pravi čas prikažeš na lokaciji. No, zgodilo se je naslednje. Za eno izmed predstav je bila dovolj samo lenta. Že jaz sem prišla tja ob uri začetka. Žal je bila predstava polna, v prostoru je bilo ljudi toliko, kot jih je po požarnem redu lahko. In kaj se je zgodilo? Ljudje so prihajali, 10min čez, 15min čez in bili šokirani, ko jim je varnostnik povedal, da žal ne morejo noter, ker je polno in lahko samo upamo, da bo šel kdo ven, da lahko gremo mi not. Bil je toliko prijazen, da nam je pustil vrata odprta, da bi lahko vsaj nekaj videli in slišali – pa čeprav to ni bila ne njegova dolžnost ne ravno to, kar bi naj naredil. Na žalost pa večina ljudi za mano tega ni smatrala kot prijaznost. Kregali so se z njim, ga nadirali, ker je pač notri še dovolj prostora, da bi nas 10 se še stisnilo kam. Ker koga briga služba tega gospoda, ki se žal samo drži pravil. Ki bi ob tem, da nas not spusti, ne samo tvegal svojo službo, ampak tudi par tisoč evrov kazni. Ampak to ni naš problem, kajne?

a-smo-ljudje


No, končalo se je s tem, da je nas prvih par srečnežev prišlo not, ostali pa so ostali pred ZAPRTIMI vrati. Ker so se tako dolgo kregali in razgrajali, da je varnostnik vrata gladko zaprl, da hrup ni motil gledalcev.
Mene je pri vsem najbolj šokiralo obnašanje ljudi, starejših od mene. Tistih, ki bi nam naj bili za vzor. Ker smo se naenkrat šli igrico ‘ko je jaći’ in kdo koga pozna. In kako je varnostnik neumen, neizobražen in ne vem kaj še vse. Pa je samo delal svoje delo.
Da ne omenim vmesnih, pokličite šefa (ki je res prišel in razložil enako, ampak ni bil dovolj ‘šef’, ker so še dalje zahtevale šefa), da naj ji da telefonsko od tega in tega (in jo je dobila, ampak poklicala pa, PRESENEČENJE, ni. Le zakaj…) in za piko na i teženje novinarju naj posname, kako nas ne spustijo na predstavo.

Jaz priznam, da sem bila v osnovi razočarana, ker nisem smela not. Ampak mi je bilo jasno, da sem si sama kriva. Prišla sem dokaj pozno in predstava je popularna. Varnostnik mi je šel na roko in mi dal vsaj neko možnost v okviru še dovoljenega, da vidim in slišim. Kaj je dobil za nagrado? Usajanje, žaljenje in kreganje. Pa jaz razumem jezo, ampak, daj, poglej okoli sebe in razmisli tudi o svoji krivdi. (En izmed komentarjev je bil, če bomo morali zdaj pol ure prej hodit na predstave – od gospe, ki je prišla vsaj 10 min PO začetku. Ampak to je že zgodba za kdaj drugič.) In sploh nisem bila jezna na varnostnika.

a-smo-ljudje

Ta tip, ki nas je vse videl prvič v življenju, je SAMO OPRAVLJAL SVOJE DELO. Jaz verjamem, da ima on navodila nadrejenih, koliko oseb spustiti na prizorišče. In nima veze, koliko se jaz pritožujem, jokam, lajam in še kaj, on NE SME iti preko svojih navodil.

A smo še toliko ljudje, da ne gledamo samo na svojo r*t, ampak razmislimo, kako bo nekaj vplivalo na sočloveka? Da nam morda nekdo ne ustreže, ker NE SME in ne da noče? Ker bi lahko izgubil službo, dobil kazen, karkoli? Ker morda nam popolni neznanci niso pripravljeni delat uslug, ker nam jih ne rabijo?

Ah, res me je pogrelo. Jaz še vedno zase vem, da se bom potrudila razmislit tudi o drugi strani. O tem, kaj moje obnašanje sporoča in o tem, kako vpliva na sočloveka. In upam, da boš to naredila tudi ti! Vsi smo ljudji, vsi smo vredni dostojnega obnašanja.

Xoxo, A.

2 Replies to “Soljudje

  1. Ljudje so iz dneva v dan bolj naporni in zahtevajo vec. Delam v gostinstvu zato me tak odnos sploh ne preseneca. Imam rada svojo sluzbo ampak zaradi takih ljudi se vcasih vprasam kaj mi je sploh treba tega..

  2. Joj kako žalostno je spoznati, kakšni so ljudje. Jaz se pogosto enako sprašujem – še sploh kdaj kdo pomisli na koga drugega poleg sebe? Zelo dobro napisano! Marsikdo bi moral prebrati, da odpre oči in pogleda dlje od svojega nosu. Ostani super!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja