Moja in naša porodna zgodba

September je tu in če me spremljaš na Instagramu ali Facebooku, potem že zagotovo veš, da se nama je z Janom 8.9.2021 pridružil mali princ Teo. Ker pa vem, da te zagotovo zanima, je tukaj moja, najina in tudi naša porodna zgodba.

Moja, najina in naša porodna zgodba

Vse se je začelo že v četrtek prej, ko sem imela zadnji pregled pred PDP pri svojem ginekologu. V čakalnici je bilo noro vroče, bila sem žejna in na koncu je na UZ naš mini imel prehiter srčni utrip in ginekologinja me je poslala v porodnišnico, da na CTG preverijo, kaj dogaja. Z Janom sva šla še na pijačo, domov po stvari in v porodnišnico, kjer so me sprejeli na opazovanje.

Eno noč sem preživela na oddelku, eno noč pa v ‘mehki postelji’, sobi, kamor dajo porodnice, ki še niso za v porodno sobo. Tja so me dali, da so mi celo noč snemali CTG. Preverili so mi kri, urin, UZ, vse. In ugotovili, da se počasi nekaj dogaja, ampak zaenkrat je vse ok.

Tako sem vsak dan hodila na kontrolne CTGje, vsake toliko pa so mi naredili še UZ. Potem pa se mi je v nedeljo odluščil čep. Oziroma bolje rečeno, začel luščiti. Nisem si mislila, da je tega toliko… No, v torek me je na UZju preverila in ugotovila, da sem odprta 2 prsta. Ker sem bila tudi čez rok, je ‘malo pomasirala’, da bi se začelo kaj dogajat (stripping).

In… se je začela, moja porodna zgodba, ta prava. Prve popadek sem začutila okoli 15.30 in ni bilo dvoma, da je to to. In s prve so se začeli na 5min. Ampak na začetku se jih je dalo zignorirat oziroma preživet. Hodila sva naokoli, vmes bila še na obisku, jaz sem jih pridno beležila z aplikacijo (najboljša stvar, samo klikaš start/stop) in nihče ni pogruntal, da se kaj dogaja.

Potem pa je prišel večer. In popadkov se več ni dalo ignorirat. Na 5min, zmeraj bolj boleči. Spala itak nisem, Jan je šel spat, jaz pa sem gledala televizijo in na telefonu igrala igrice. No, do pol petih, ko sem se že zunaj sprehajala in resno predihavala popadke in ugotovila, da pač več ne gre.

Zbudila sem Jana, da se je najedel in sma šla. Tako se je začela najina porodna zgodba. V tem času so se popadki stopnjevali in bili so že na 3min, trajali pa so nekje 1min. Prišla sva do porodnišnice, kjer so me takoj priklopili na CTG, preverili, koliko sem odprta (3 prste) in me nato dali v porodno sobo, kamor so poklicali tudi Jana.

Jan se je pogovarjal z mano, me masiral, se trudil mi olajšat vse skupaj. Slabo uro po prihodu v P mi je ob popadku (in Janovi masaži) odtekla voda. Priznam, da sem vesela, da se je to zgodilo v porodnišnici, ker sem se res prestrašila, saj je počilo in začelo tečt z mene, zraven pa je bilo tudi nekaj krvi.

Zaenkrat sem prejela samo zdravilo za mehčanje in nič proti bolečinam. Ampak se hitro ugotovila, da tako ne bo šlo. Po parih urah me je babica pregledala (popadki na 1min) in ugotovila, da sem se nehala odpirat – ob bolečinah sem se enostavno zakrčila in ni šlo več nikamor. Ob posvetu me je malo odprla ročno (kar sicer boli, ampak ob popadkih… nisem toliko reagirala) in predlagala kombinacijo umetni popadki + ultiva. No, to mi je po mojih prošnjah o ultivi ponudila že prej, a sem zaradi strahu pred umetnimi popadki to zavrnila.

Tokrat sem se strinjala in naštimala mi je dozo glede na mojo odprtost, kar pa se je izkazalo za napačno odločitev. Spomnim se predvsem, da sem skoraj pozabila dihat, miniju je padel srčni utrip in naenkrat je bila panika. Dobila sem kisik, morala sem it na vse štiri,… No, utrip je prišel nazaj in ker je bil ok, sem lahko nadaljevala, drugače bi šli na carski rez.

Ultivo in umetne popadke so mi pustili, samo zmanjšali so dozo. Vem, da sem bila orng zadeta, vmes sem celo spala in za te trenutke sem neskončno hvaležna, saj sem bila že grozno utrujena – nisem ne spala celo noč, jedla nisem od večera in sam porod ni enostavna stvar. Potem pa se je začelo potiskanje.

Občutek je… uf, ne znam opisat. Zelo sem se trudila sodelovat z babico in sestro, ampak nikakor ni šlo. Vmes sem potipala, da je mini res že tu tu tu, čutila sem laske in upala, da bo šlo hitro. Pa ni šlo nikamor. No, tako se je vsaj meni zdelo, realno pa je od ultive do iztisa minilo nekje uro pa pol.

Potem pa naenkrat PANIKA. In naša porodna zgodba. Jaz se tako nisem prav zavedala, kaj se dogaja, Jan pa je prestrašen stal ob strani. Vem, da so mi povedali, da me bodo prerezali, spomnim se zdravnice, ki me je vprašala, če lahko uporabijo vakuum, in dobro se spomnim babice in sestre, ki sta s komolci pritiskali na moj trebuh. Kasneje mi je Jan povedal, da je mini šel ven brez popadka.

Dali so mi ga na trebuh, celega sivega in… tišina. Prisežem, da se mi je ustavilo srce. Pozabila sem na vse in samo čakala, kaj bo. Prerezali so popkovino in ga takoj vzeli. Spomnim se zdravnice, ki se je drla, naj pokličejo pediatra, soba je bila polna ljudi (Jan mi je kasneje povedal, da so še na hodniku stali in gledali not), jaz pa sem samo čakala. Prišla je pediatrinja, predihali so ga in končno je zapiskal. Najprej je zapiskal, saj je imel na obrazu masko, potem pa je tudi zajokal.

Ko je zajokal, so ga na hitro položili k meni, da sem mu dala lupčka (in takoj, ko so ga dali name, je nehal jokat), ga dali še Janu za pocartat in ga odpeljali v inkubatorju. V vsem tistem z Janom nisva niti vedela, kdaj se je rodil, koliko je velik in koliko tehta. Babica je iz mene potegnila še posteljico (s pomočjo popkovnice, v bistvu je bila že skoraj zunaj in ji je samo malo pomagala) in ostala sva sama.

Vse potrebno so shranili za matične celice, čeprav sem jaz mislila, da ni uspelo. O matičnah celicah kdaj drugič, tokrat bom samo povedala, da sva z Janom zelo zadovoljna z dosedanju izkušnjo s FutureHealth Slovenija. Hitro, enostavno in zanesljivo.

Čez čas so prišli do naju… No, vsi. Zdravnica ena, zdravnica druga, babica, sestra, sestra, ki me je pred tem sprejela, ni da ni. Najbolj mi je ostalo v spominu, ko je babica prišla po telefon, da gre gor na oddelek slikat Teota. Ko je prinesla telefon nazaj, sem jokala kot dež. <3 Za vedno ji bom hvaležna za njeno prijaznost!

V porodni sobi sva ostala 3 ure, na srečo skupaj, drugače bi se mi verjetno zmešalo. Dobila sem hrano, šla lulat (kar je bilo olajšanje, čeprav sem bila prepričana, da bo peklo), potem je bil pa čas, da gremo na oddelek. Sestra se je dogovorila, da lahko gre zraven tudi Jan, da tudi on vidi najinega princa. Še ena stvar, za katero ji bom večno hvaležna.

Moj mini je v inkubatorji zvedavo gledal okoli sebe in dovolili so mi, da ga pobožam. Solz itak ni šlo ustavit, sploh pa, ko so mi rekli, da mi ga kasneje pripeljejo na oddelek, a bo noč za vsak slučaj preživel še pri njih.

No, naslednje jutri je prišel k meni in tam tudi ostal. Moja, najina in naša porodna zgodba. Ni najlažja, tudi ne najlepša, a se je srečno končala in to je vse, kar je še važno. In v meni ostaja neizmerna hvaležnost vsem v porodnišnici Ptuj, ki so sodelovali in pomagali, da je najin mali princ Teo v najinem objemu! Prijaznost, človeškost, strokovnost, celoten odnos je na najvišjem nivoju in zagotovo bi se še enkrat enako odločila!

Xoxo, A.

P.S.: Objave o moji nosečnosti pa si lahko prebereš TUKAJ.