Danes pa končno dajem ‘na papir’ nekaj, kar je v meni že vse od rojstva mojega malega princa – poporodna stiska. Ne vem, ali se tako počutim, ker smo ob rojstvu imeli težave, ali pa sem takšna po naravi, zavedam pa se, da to ni ok in se, tudi z Janovo pomočjo, trudim premagat vse skupaj. Neke vrste poporodna stiska, ki se pri meni kaže kot grozen strah.
Poporodna stiska
Ko so mi pripeljali Teota, je bilo to nekaj najlepšega. Ampak takoj ko je zaspal, se je v meni prebudil grozen strah. A še diha? Je vse ok. In sem ga neprestano gledala, če še diha, včasih tudi malo ruknila, da se je premaknil. Kar, seveda, ni ok. V svoji posteljici je imel napravo za zaznavo otrokovega dihanja, ampak tudi tej nisem najbolj zaupala in sem neprestano preverjala.
Ker sem se zavedala, da to ni ravno zdravo početje, sem takoj zaprosila za pogovor s strokovnjakom. Vesela sem, da so mi prisluhnili in me razumeli in mi takoj zagotovili pogovor. Zdravnica mi je prisluhnila in mi na prijazen način pomagala razumeti, kako si pomagati.
Potem pa… sma šla domov. Kar je bilo po eni strani čudovito in sem res komaj čakala, po drugi strani pa sem bila čisto adijo od strahu. Normalen strah, kako bomo zmogli, se je mešal s strahovi v moji glavi. Ki so, na žalost, še zmeraj prisotni.
Strah pred tem, da neha dihat, sem rešila s pomočjo izposojevalnice otroške opreme Baby nega, kjer sva si z Janom sposodila senzor dihanja. Super mi je, da obstaja izposojevalnica takšnih stvari, ki jih pač ne potrebuješ na dolgi rok, cenovno pa so resnično ugodni. Izposojo smo uredili hitro in brez težav.
Na začetku se sicer nisem premaknila od Teota, ko je spal, še sreča, da je Jan bil 2 tedna doma, da sem šla vsaj lulat vmes. No, potem sem počasi že uspela priti do stranišča, ko je spal. Pa šla po pošto. Kaj dosti si sicer še zmeraj ne upam it stran, ampak… Napredek je.
Naslednji strah, ki ga imam, je teža. Teo je po prihodu domov namreč še izgubil nekaj malega na teži in bila sva blizu temu, da naju pošljejo nazaj v bolnico. Patronažna sestra nama je predlagala, naj ga tehtama pred/po vsakem podoju in dodajama AM. Na srečo sva s tem hitro nehala, še zmeraj pa sem, skorja obsedeno, malega tehtala vsak dan in če ni šel gor vsaj 20-30g, jokala in se sekirala. Zaenkrat se trudim, da ga ne tehtam vsak dan, se pa temu še zmeraj težko uprem, saj je v meni še zmeraj strah, da ga ‘stradam’.
Imam pa v sebi še en strah – pred drugimi. Do zdaj sva Teota v naročju držala samo Jan in jaz. In, iskreno, me je grozno strah trenutka, ko bom ga dala nekomu drugemu. V bistvu že težko sprejmem, da se ga kdo (zdravniki izvzeti) dotika.
Zaenkrat me poporodna stiska še drži, čeprav se vsakodnevno trudim, da napredujem. Zavedam se, da ne bo šlo tako hitro, kot bi si jaz (ali Jan) želela. Zaenkrat od porodnišnice še nisem zaprosila za strokovno pomoč, vem pa, da če ne bo šlo na bolje, bo tudi to potrebno.
Imaš tudi ti izkušnjo s poporodno stisko? Kako si se spopadla z njo?
Xoxo, A.
